po dolgem času spet ena objava. ampak pravijo, da naj človek molči če nima kaj povedat.
no in sedaj imam. na you tube je film naše modne revije (zaključni letnik NTF oblikovanje tekstilij in oblačil) seveda nekatere stvari boljše in druge slabše. pa ocenite sami.
Včeraj je bil eden tistih dni, ko se človeku zazdi, da je za slovensko modo še kaj upanja. Krivec za to pa je bil Oktober s svojo modno revijo, ki je bila v njihovem salonu na Tobačni. Kolekcija je fenomenalna, elegantna, seksi in barve so oktoberske. Te so meni osebno vedno bile blizu. Večer je bil prijeten in upam, da bo več takih.
Kaj naj rečem drugega, kot to da sem neskončno hvaležna prijateljici, da me je peljala v Cankarjev dom. Predstava je neverjetna. Vsi moji predsodki do plesnih predstav so se razblinili. To kar so uspeli pričarati ti plesalci s svojimi gibi…je krasno.
Navdušena sem bila nad scenami in nad efekti. Tudi osvetljava je bila dodelana v nulo. Mislim, da mi je na trenutke zastajal dih. Mene so prepričali in popolnoma očarli. Navdušena sem bila nad tem kako lahkotno lahko izgledajo ti očitno težki gibi. Ugotovila, sem da plesalci, kadar so sami na odru ne izgledajo nič kaj možato, vse do trenutka ko se na odru pojavi ženska. Takrat postanejo ob ženski siluheti pravi moški. Kako čarobni so lahko gibi med moškim in žensko. Tako nedolžni in hkrati nabiti ze erotiko.
Mislim, da bi ljudje morali več plesati…
in kar je najboljše pri vsemu, je da bom imela svojo sobo. Po treh letih bom znova avtonomna. No vsekakor se ne veselim vse procedure selitve in mi je že zdaj slabo ob misli na vse obleke, knjige, mape in vse kuhinjske stvari. Prijatelje bo treba spet angažirat kot selitveni servis. In seveda, to je nujno, organizirat eno dobro vselitveno čago.
Zgodba se je začela že nekje doma, ko sem v torbo strpala vse stvari in odhitela na razgovor s šefom – režiserjem. Med vso šaro, potrebno in nepotrebno, ki jo prenašam s seboj, je bil tudi šiviljski meter. Moja torbica je preprosta, nima nobenih predalčkov in žepkov. Vse je v eni veliki zmedi nagneteno skupaj.
Takoj po sestanku se je oglasil moj želodec. Na izbiro sem imela kebab, falafel in ostalo hitro nesnago. Raje sem šla v trgovnio po jogurt… in čokolado. Ko sem na blagajni iz torbe vlekla denarnico, sem zraven zapela tudi meter. Prodajalko je meter očitno zelo presenetil, saj mi je hotela zaračunat: ” 1,48 metr…. erm eura.”
Mene je presenetil predvsem ta vizualni impulz, to bi se sigurno dalo na nek način izkoristit.
Spet je leto naokoli in dejansko sem razmišljala o tem, da bi zamenjala denarnico. Kartice so bile že zglodane. Za bankovce je bilo očitno preveč prostora in za kovance premalo. Kot vsaka staroevropska denarnica pač. Ni je več…Nevem. Ukradena ali izgubljena. Ni važno.
Zdaj bom lahko denar dvigovala po starem na bančnem okencu. K zdravniku zaenkrat ne moram. Na srečo ne nosim v denarnici dokumentov. Vsaj to sem se naučila v teh letih izgubljanja…
Muji je japonska znamka, ki razveseli vsakega ljubitelja minimalizma. Ponuja vse od svičnika do pohištva. Verjetno je za nekatere njihova linija popolnoma dolgočasna. Meni pa se zdi krasno izčiščena. Imajo kup uporabnih in ljubkih stvari. Torej za vse, ki vas zanima: www.muji.net
Na žalost pri nas te trgovine ni, in je verjetno nikoli ne bo. Je pa v Nemčiji, Franciji in Italiji… zato je treba imet svojega muji dilerja, ki te zalaga.Ali pa se v tujino odpraviš kar sam.
Končno sem začela z urami spanščine. Mislim, da je španščina lahek jezik. Sploh če znaš angleško ali pa kakšne osnove latinščine. Zdaj gledam pospešeno španske filme in tip v videoteki me ima pomojem že vrh glave.
Včasih se trudim s kakšnimi osebki vzpostaviti pogovor. Takoj za tem mi je žal energije, ki sem jo porabila za premikanje govornega aparata. Nekateri so res samo en kup plevela. Brez trohice življenja. Vegetirajo kot rastlinice.Potem na vprašanje, ali se tebi kdaj zdi, kaj misliš, zakaj je to tako…, si že kdaj pomislil,… in seveda gre za vprašanje, ki je nekako eksistencialno, transcedentalno ali kaj podobnega…dobiš odgovor:”Ma nevem, jaz se s tem ne obremenjujem.” Super lepo zate.
Zdaj smo že z obema nogama v drugem semestru in znova so se začela predavanja. Vem, da veliko študentov če se le da, ne hodi tja. Ampak predavanja so lahko zelo zabavna. Danes je profesor izustil tole zgoraj napisano krasno stvar. Kaj takega lahko slišiš pomoje samo enkrat v življenju. Je pa treba, imeti ušesa na pecljih, ker takšne malenkosti hitro švignejo mimo nas. Še vedno pa se sprašujem, kaj so to logične neumnosti.
